Ajdovščina
je tudi zanimiva, saj poznamo ime prazgodovinske staroselske
skupnosti, ki je živela v pokrajini okoli Ajdovščine v železni
dobi in nato tudi v antiki.
Ime
nam je znano iz antičnega kamnitega napisa, ki je bil leta 1842
najden v bližini vasi Materija. Vas Materija se nahaja nekaj
kilometrov južneje od vasi Rodik, ob sedanji glavni cesti Kozina –
Podgrad.
 |
| Topografska karta Matarskega podolja, na katerem se vidi lokacijo Rodika, Ajdovščine in Materije (vir: www.geoprostor.net). |
Na
kamnitem napisu je napisano sledeče. Samo kot navodilo, Rimljani so
na kamnite napise pisali v kraticah, z namenom, da so čim več
napisali s čim manj znaki. Epigrafske prepise beremo tako, da črke
znotraj oglatega oklepaja in zaklepaja [ ] pomenijo črke, ki se na
spomeniku zaradi poškodb niso ohranile, jih pa lahko sklepamo na
podlagi drugih ohranjenih črk v besedi. Deli besed znotraj oklepajev
( ) pa v celoti izpišejo skrajšane besede na napisu.
[H]anc
viam derectam / per Atium centurion(em) post / sententiam dictam ab
A(ulo) Plautio / legato Ti(beri) Claudi Caesaris Aug(usti) /
Germ(anici) et postea translatam a / Rundictibus in fines C(ai)
Laecani / Bassi restituit iussu Ti(beri) Claudi / Caesaris Aug(usti)
Germ(anici) Imperatoris / L(ucius) Rufellius Severus primipilaris
 |
| Rimski napis na kamnu, nadejn v Materiji (vir: http://www.ubi-erat-lupa.org/monument.php?id=16158) |
Prevod
se glasi nekako takole. Napis omenja neko pot, ki jo je obnovil
oficir Lucij Rufelij Severus na podlagi ukaza cesarja Klavdija ( ta
je vladal med leti 41 in 54). Ta cesta je bila, kot navaja napis prej
speljana pod vodstvom oficirja Atija po ukazu legata Plavtija. Legati
so bili cesarski namestniki v posameznih provincah. Kasneje pa je
bila ta cesta prestavljena iz ozemlja Rundiktov na ozemlje posesti
Lakanija Basa.
Sam
napis, je razsodba cesarja Klavdija v sporu glede ceste med plemensko
skupnostjo Rundikti, s sedežem na Ajdovščini in premožnim
konzulom Lakanijem Basom, ki je izhajal iz senatorske družine.
Slednji je imel velike posesti v Istri in drugod na obali, iz tega
dokumenta pa lahko tudi sklepamo obširne pašnike za pašo drobnice
na območju Kraškega roba.
Kot
se spodobi za pravni napis ni čisto enoznačen in ponuja več možnih
razlag, kaj se je v resnici dogajalo s to cesto in mejo. V
podrobnosti ne bom šel, si pa lahko več preberete v tem članku od dr.
Verene Perko.
Kar
je v tem primeru pomembno je to, da določene železnodobne skupnosti
na Krasu in v Brkinih obdržijo pravni status peregrinske skupnosti
(svobodni prebivalec, vendar ni rimski državljan, imajo določene pravice).
Več o tem na Wikipedii. Tako ohranijo tudi večji del svoje posesti v upravljanje in nekakšno
notranjo samoupravo, ki verjetno (tako domnevam) ne temelji na
rimskem državnem pravu.
S
tem se zamaja teorija izgona vseh staroselcev iz prazgodovinskih
gradišč v nižinske naselbine in brezpravni status staroselskih
prebivalcev. Ker velika večina prazgodovinskih gradišč na Krasu in
v Brkinih ni bila raziskana z arheološkimi izkopavanji, nimamo
podatkov, do kdaj so živela. Ker pa imamo podatke za Ajdovščino
domnevamo, da je razpad plemenskega sistema oziroma integracija
železnodobnih skupnosti v rimski družbeni okvir dokončno nastopila
v drugi polovici 2. stoletja, ko se podeli polnopravno državljanstvo
vsem prebivalcem Rimskega imperija. Več o tej tematiki si lahko
preberete v članku od dr. Božidarja Slapšaka.
Vendar
pa lahko na podlagi še danes ohranjenega imena Rodik, ki izhaja iz
imena skupnosti Rundikti, da kljub začasni opustitvi sedeža
skupnosti, se identiteta in ime ohrani vse v pozno antiko, ko se
zopet naseli Ajdovščina. Staroselska sedaj vsaj delno romanizirana
skupnost se obdrži še v čas naselitve Slovanov z zgodnjem srednjem
veku ( 6. stoletje). Skozi zlivanje staroselske in slovanske kulture
in prebivalcev se slovanska vas v podnožju hriba Ajdovščine v
poimenuje Rodik.
Literatura
Perko,
V. 2006. Razlaga rimskega napisa z Rodika v smislu nasprotujočih si
interpretacij – v: Annales 16, 443-452
Slapšak,
B. 2003. O koncu prazgodovinskih skupnosti na Krasu – v: Arheološki
vestnik 54, 243 – 257.
Ni komentarjev:
Objavite komentar